Odnośniki
|
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
lostno sodbo.«
»Saj pravim, poskusila bom. Ali samo, ãe mi izpolni0
neko pro0 njo.«
»Tudi jaz ti je ne bom zavrnil.«
Ema bi bila rada prosila, da bi se Hotimir in Îivka
smela vzeti. Pa je poznala bratovo samopridno strast-
nost in se je bala, da bi 0 e bolj zamotala in zavrla mla-
do Ïenitev, ãe bi se uprl in se ob Îivki spozabil. Urh ga
za to ne bi klical na sodbo, saj tlaãan nima nikjer nobe-
nega varuha.
«Spletiãna mi je postala nekaj hromotna,«je dejala.
»Med Trebanjkami je nimam nobene pripravne. Daj mi
Îivko, dokler ne okreva moja.«
»Hm, Îivko? To je res sitno. Îivko sem prav te dni
doloãil, da bi pri0 la v sluÏbo na grad.«
»Zakaj?« je Ema od nejevolje zardela.
»Glej, na0 e staro motovilo, kuharica Mojca, ki jo je bil
Hartvik privedel iz Korotana, kuhe ne zmaguje veã; tudi
pozabljiva je Ïe, da jedi soli dvakrat ali pa nobenkrat. Ko
bi se Îivka nauãila, bi lahko napodil staro krmeÏljavko
tresoglavo.«
»Nikar ne laÏi! Mojca je ãisto dobra kuharica!«
»Zakaj hoãe0 prav Îivko?«
169
BELI MENIHI
BESeDA
»Da se ti, brezboÏni grdavÏ, ne bi pregre0 il 0 e grje,
nego si se Ïe v Stehanu in drugod!« se je Ema ujezila.
»Kaj meni0 , da ne vem, zakaj bi jo rad na grad?«
»Katero drugo si izberi!« je Majnhalm silil.
»Zdaj pa si 0 e poi0 ãi katero, da bo 0 la s teboj na Krav-
jek jaz ne pojdem!« je s peto udarila ob tla in mu obr-
nila hrbet. Majnhalm se je ustra0 il in tiho umaknil, da bi
se posvetoval s Henrikom.
»Stori, kar hoãe0 !« je Henrik godrnjal. »Vem pa, da
bo0 brez Eme prav slabo opravil pred Urhom.«
Majnhalm je sedal, vstajal in stopal sem, tja, naposled
pa vzdihnil:
»Pa naj jo vzame!«
»Saj drugaãe ni mogoãe!« se mu je Henrik posmehnil.
170
BELI MENIHI
BESeDA
XIII.
rugi dan sta sredi lepega dopoldneva res jezdila
Dãez Vrhé na Kravjek; za njima se je po slabi poti
spotikalo veliko spremstvo. Tako bahato spremstvo je
bilo nepotrebno, saj pot ni bila dolga in napada se tudi
ni bilo bati odnikoder; ali Majnhalm je hotel, da se Urh
Ljubljanski spomni, kako mogoãen je vi0 enjski gospod
in kako odliãen njegov rod.
Brat in sestra sta molãala vso pot. Njega je skrbelo,
kako se bo izmotaval Urhu, ki ga bo brÏkone trdo pes-
til; skladal je zagovor za zagovorom, vendar pravega, da
bi rekel: tale pa bo! ni in ni mogel uganiti.
»Niã se ne bom posebno otepal, 0 e zareklo bi se mi
kaj, da bi me sitneÏ ljubljanski potipal 0 e za katero dru-
go Ïilo!« je naposled sklenil. »Saj je Ema tu,« se je za-
na0 al. »Zakaj pa je Bog Ïenski ustvaril jezik?«
Grofinja Ema, poboÏna Ïenska in ljubeãa sestra, je Ïe
doma dosti ujedala razuzdanega brata; zdaj je nejevolj-
no molãala in otoÏno premi0 ljevala, kako bi zavrla div-
je Ïivljenje na vi0 enjskem gradu.
171
BELI MENIHI
BESeDA
»Majnhalm se mora oÏeniti, sicer zanj ne bo prav!« je
na0 la misel, ki se ji je zdela prav0 a in prav0 a. »Tudi Hen-
rik se bo potlej unesel in kam priÏenil.«
Majnhalm je nenadoma pridrÏal konja, nosnice so
mu zadrhtele od vznemirjenja, oãi so se uprle v daljo na
desni strani in so mraãno obstale.
Po stari cesti ãez Ilovo goro se je navzdol spu0 ãala ãe-
tica potnikov s tovornimi konji.
»Kdo so,« ga je grizlo. »Kako se upajo golomi0 iti tod
brez vednosti Vi0 enjskih?« BrÏ je velel hlapcu, naj skoãi
in pozve, kdo so, odkod in kam gredo, kaj tovorijo in
pokaj se ne oglasijo na vi0 enjskem gradu, da bi plaãali
potno dav0 ãino. Hlapec je zdirjal in se je kmalu vrnil.
»Zidarji iz âedada,« je na kratko povedal. »Oglejski
oãak jih je poslal v Stiãno, da bi zidali samostan; tovo-
rijo pa le zidarska orodja in svoje potne potreb0 ãine.«
»In zakaj se izogibajo Vi0 nje gore?«
»Pravijo, da jim je preveã od rok; sicer pa da potuje-
jo z varstvom oãakove oblasti v samostansko gospo0 ãi-
no in da ne poznajo navad tega divjega kraja.«
Majnhalma je pogrelo, da je kar zardel od togote. âe
ne bi bilo Eme, bi 0 el in jih pouãil o navadah »tega div-
jega kraja«, da bi jih pomnili noter do smrti.
Urh Ljubljanski je bil tisti dan prav dobre volje.
Pravkar je na Kravjek pridirjal brzi sèl grofa Otona
Ostrovrharja s Svibnega in naznanil, da plemeniti in
172
BELI MENIHI
BESeDA
mogoãni gospod grof in njegova plemenita in lepa hãi
grofiãna Zofija prihajata v goste in da sta nemara Ïe
prav blizu.
»Kje si se loãil od njiju?« je slastno izpra0 eval slà.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pldoc.pisz.plpdf.pisz.plblacksoulman.xlx.pl
|
